Slova i opcije

Neca Falk - Vsi ljudje hitijo

Skoraj teden je že odkar sem odšla iz
naše vasi sem dol.
Šola začela se ja zares,
vstajam ob šestih in pol.
Internat je že star in
v sobi še s tremi dekleti živim, a
Marta in Jana, obe sta iz morja,
a Špela iz Gorenjskih planin.
Mama tako je, kot rekla si mi,
da v začetku morda bo hudo,
saj prvič odšla si tak daleč od doma,
saj prej sploh ni časa bilo.
Pogrešam kmetijo, očeta in tebe
in malega Lukca vse bolj, a
veš tu ni nič njiv in našega sonce,
tu je le sivi beton.

Namesto ptic zbudi me motor,
namesto jutra srečam meglo
in ves ta hrup, škripanje zavor,
kaj tišina je, tu sploh ne vedo.
Vsi ljudje hitijo, pa nekje živijo
obrazi obrnjenimi v tla
nihče nikogar ne pozna.

Kako doma je, je Liska že strila,
nanjo mislim vsak dan,
v štali bo to zdaj prva sprememba
odkar bika prodali smo lan'.
In Florjanov Joža mi je dejal,
ko odhajala sem na to pot,
naj pošljem naslov mu,
češ da bo prišel v eni od prostih sobot.

Namesto ptic ...

Pozno je že, pismo končujem,
počasi odpravim se spat.
Že zdavnaj zaspal je s slikami doma
v solzah naš internat.

- hvala riba